Preizkus znanja: umetnostno besedilo

Izhodiščno besedilo

Ko je Nika tisto jutro stopila v razred, je takoj opazila, da je njen stol premaknjen. Ni bil samo malo odrinjen od klopi, kot se zgodi, kadar čistilka pometa po učilnici. Stal je ob oknu, nanj pa je bil položen zmečkan list papirja. Na njem je z velikimi črkami pisalo: »Rezervirano za tiste, ki vedno vse vedo.«

Nika je listek najprej hotela vreči v koš, potem pa ga je zložila in spravila v peresnico. V prsih jo je tiščalo, vendar se je delala, da je vse skupaj šala. Ko je vstopila učiteljica, je razred že utihnil. Samo iz zadnje klopi se je zaslišalo kratko hihitanje. Nika ni pogledala nazaj. Vedela je, kdo sedi tam, in ravno zato ni hotela pokazati, da jo je prizadelo.

Med slovenščino so obravnavali pesem o pogumu. Učiteljica je vprašala, ali je pogum vedno glasen. Nekateri so rekli, da je pogumen tisti, ki se upre. Drugi so menili, da je pogum, če ne odnehaš. Nika je nekaj časa molčala, potem pa počasi dvignila roko. »Včasih je pogum tudi to, da ne vrneš iste stvari,« je rekla. V razredu je za trenutek nastala tišina.

Po uri je k njej pristopil sošolec Tim. Nerodno je prestopal z noge na nogo. »Videl sem, kdo je napisal listek,« je zašepetal. »Zakaj nisi nič rekla?« Nika je skomignila. »Ker bi potem vsi govorili samo o listku. Jaz pa bi rada, da govorimo o tem, zakaj se komu zdi smešno, če se nekdo trudi.« Tim je pokimal, kot da je prvič zares razumel, da molk ni vedno šibkost.